Z električnim avtom? Se da?

Piše: Damijan Kreže ⬇️

»A ti to resno? Pa, a se da? Ker jaz ne bom porivala. To ti že vnaprej povem!«

Podobna razmišljanja so prisotna pri skeptikih, glede avtomobilov na električni pogon. Imamo dve vrsti teh skeptikov. Tisti, ki dvomijo v njihovo čistost in »ZERO EMISSION« agendo in tisti, ki jih moti prekratek doseg in občutek, da sedijo na tempirani bombi in da bo šlo vse narobe. Ampak.. če bi nam 1800 in še nekaj let nazaj govorili, da bomo sedeli na sodu bencina in se vozili naokrog, bi tudi takrat rekli, da so tisti, ki to trdijo, ubrisani, a ne?

Spadam oz. spadal sem v tisto drugo. Čeprav tudi prva ni čisto iz trte zvita. Pa vendar. Mene bi težko v preteklosti nekdo prepričal, da je to…to. Danes pa po že kar nekaj kilometrih, ki sem jih že prevozil z avtomobili na električni pogon, spreminjam to mnenje. Vendar v mejah normale. Na svoji življenjski poti sem bil soočen že z mnogimi izzivi, eden izmed zadnjih, pa je povezan z avtomobili na električni pogon. In sicer, kako predstaviti prednosti avtomobila na električni pogon nekomu, ki ne ve, ki je skeptik in ki se mora odločiti za nakup takšnega avtomobila. Ja, predstaviti moram prednosti in to kot nekdo, ki je imel/ima s tem težave. Bodimo odkriti. Vsi smo že srečali tiste vrste ljudi, ki so nad elektriko navdušeni že kar malo preveč. In takega vprašat, kaj si misli o elektriki, je tako, kot bi FURS vprašal, če moram plačat davke. In obratno. Tudi tisti na drugi strani imajo veliko za povedat čez elektriko.

In smo šli. No, odpeljali smo se. Na morje. Ja, na Hrvaško. V Srednjo Dalmacijo. Kaj je ključno pri taki poti? Tisto, kar v tem trenutku še peša v sistemu vozil na električni pogon. In sicer fenomen »kratkega« dosega in t.i. »range in »charge« anxiety, oz. strah pred prekratkim dosegom in strah pred neznanim oz. kje bomo polnili baterijo, ko bo to potrebno. Navigacija v naši Škodi Enyaq iV 80 naredi svojo nalogo. Ko vnesemo podatke o končni destinaciji, nam pove, da bomo prekratki in da bo potrebno polnjenje. Računalnik nam z upoštevanjem 100% napolnjene baterije napove 475 km (ja, krajši je, kot so tovarniški podatki) dosega. Prvi cmok v želodcu? Ne, zakaj? Polnilnice so na poti in enostavno napolniš.

Avtomobilska navigacija ima že vnešene nekatere polnilnice in njihove moči polnjenja. Višja kot je moč polnjenja, hitrejši bomo pri pridobivanju dodatnega dosega na samem polnjenju in prej se odpeljemo naprej. Namreč, če bomo imeli srečo in se bomo imeli možnost priklopiti na 150 kW javno polnilnico, se odpeljemo naprej z 80% že po 28 minutah. Ena kava in sladica, malo pretegnit noge in iti na WC…pa gremo dalje. Je pa vse skupaj močno povezano z mrežo polnilnic in gostoto le teh. Danes  je velik problem predvsem to, da »ima skorajda vsaka vas svoj sistem polnjenja in plačevanja«…ampak, se pa zadeve že urejajo in tudi združujejo. Še vedno je pa potrebno imeti (še pred odhodom) inštaliranih kar nekaj aplikacij posameznih ponudnikov in biti na njih registriran, da potem ni težava, ko stojimo na dežju pred polnilnico (v večini primerov še vedno nepokritih) in preklinjamo, ker se nam telefon ne poveže s polnilno postajo.

Vožnja avtomobila na električni pogon ni nič drugačna, kot vožnja vozila na klasični pogon. Fizika se v nekaterih drobnih detajlih razlikuje, ker vozimo v povprečju 20-30% težje vozilo zaradi mase baterij. Ker pa so baterije vgrajene v dno avtomobila, se avtomobilu tudi zniža težišče in to pa lahko celo pozitivno vpliva na vožnjo v ovinkih, v občutku zaustavljanja. Zaradi same baterije in tehnologije pa imamo prisotno tudi t.i,. regenerativno zaviranje. Skratka, nekaj specifik je. Jih je pa zelo dobro preskusit v varnem okolju poligona varne vožnje.

V osnovi ima vožnja po avtocesti na visokih hitrostnih povprečjih, največji vpliv na porabo energije, ki je shranjena v bateriji. In zato za doseg najbolj ugodna vožnja je vožnja po regionalnih cestah in mestih, kjer je lahko prisotno veliko regenerativnega zaviranja, ki baterijo dodatno polni. Tega na avtocestah ni veliko.

V izzivu po večjem dosegu, zavijemo v Trebnjem dol iz avtoceste in gremo mimo Novega mesta in Črnomlja po lokalnih cestah in se na avtocesto priključimo šele pri hrvaškem Bosiljevem. A veste, kaj je bilo v Kanižarici? No, če ne, veste takrat, ko se zapeljete skozi. Na avtocesti tega ne boste izvedeli. Povprečna poraba nam pade na ugodnih 15,5 kWh/100 km, kar bi lahko primerjali s porabami avtomobilov z dizelskim pogonom.  Pa pustimo na stran primerjave glede na izkoristke pri motorjih z notranjim izgorevanjem in elektromotorji. Pogovarjamo se o realnem stanju ki se dogaja v tistem trenutku na cesti. Podaljšamo si doseg. Vseeno se odločimo za polnjenje in postanek na avtocestnem postajališču na avtocesti, kjer se odločimo glede na končni cilj, da nekaj tudi pojemo in popijemo v času polnjenja.

Polnilnica s tremi različnimi vtičnicami. Nas zanima predvsem CCS2, ker nam bo omogočal najhitrejše polnjenje (50kW). Prvi problem. Možakar pred nami hodi okrog avtomobila in polnilnice kot maček okrog vrele kaše. Na liniji z operaterjem in nikakor ne uspeta vklopiti polnjenja. Na sosednjem kablu se pa polni priključni hibrid. Po 20 minutah obupata in se odpeljeta. Ni ravno ugodno imeti v bateriji samo 10% in se odpeljati po avtocesti naprej, ker je naslednja polnilnica v tem primeru bila več kot 50 km oddaljena. Pa vendar. Verjetno jima je uspelo. Grem in priključim Enyaqa. Nisem pretirano zaskrbljen, ker bi načeloma prišli do morja brez težav, kar pomeni, da bi vmes imeli še nekaj polnilnic. Priključim. Nič. Priključim drugič. Nič. Odklopim, priklopim, zaklepam, odklepam. Vklapljam in izklapljam aplikacijo. Ponovno zaženem telefon. Nič. Iz ust že izleti kakšna beseda, ki ni ravno primerna, le so zraven majhni otroci. V momentu začudenja, zakaj se ne poveže polnilnica z avtom, pa pride nazaj lastnik terenskega vozila, ki je po novem tudi priključni hibrid (že prej sem ga »preklinjal«, zakaj polni s hitro polnilno »električno ročko«, če bo baterijo porabil na avtocesti v naslednjih 20 km… ampak.. v prijaznem pogovoru ugotoviva, da je nekdo zamešal priključke na postaji. Kako je to mogoče? Ja, prejšnji vrli uporabniki so sedla priključkov že toliko polomili in poškodovali, da sta se priključka TYPE 2 in CCS2 brez problema zamenjala. Ker ima vsak priključek svojo QR kodo, pa to pomeni, da smo se skušali z napačno kodo priključka priključiti na polnjenje. Nauk zgodbe? Preverite, če QR koda ustreza priključku, ki ste ga prijeli v roke. Naša potem je in v 30 minutah smo bili pripravljeni na nadaljevanje poti.

Poraba na cilju? 16,5 kWh/100 km, kar je zelo ugodna poraba za tak avto na poti, kjer je preživel 2/3  na avtocesti, 1/3 pa na regionalnih cestah. Res pa je, da smo imeli najvišjo hitrost 120 km/h. Ja, »električarji« so počasni vozniki …

No, ker nam pa le ni dalo miru, smo se pri povratku odločili, da pa avta ne »šparamo«. Ok, narobe se sliši. Da baterije ne »šparamo«. Nazaj smo se odločili, da bomo vozili po »logiki vozil z motorjem z notranjim izgorevanjem«…po avtocesti 130-135 km/h in na momente pri prehitevanjih celo malo čez omejitev. Skratka nismo se obremenjevali s porabo. In skorajda vse kilometre smo naredili po avtocesti. Dan za vračanje z dopusta je ponavadi takšen, da se hočeš čimprej vrniti, da nisi predolgo slabe volje na poti, ker se je dopust končal. Kje smo s porabo? Višja je. Kar za 15-20% višja, kar pomeni pri 475 km dosega na začetku, pri polni bateriji, skoraj 100 km manjši doseg. Se pozna, a ne?

Pred Zagrebom smo se odločili, da bomo baterijo zopet napolnili, ker smo imeli še cca. 35 % energije na voljo. Prvo bencinsko postajališče, ki ga izberemo zaradi tega, da se bomo malo »zapacali« z Mc’Donaldsom med polnjenjem, nas razočara. Aplikacija se noče povezati s polnilno postajo, kljub temu, da imamo urejen uporabniški račun. Po 10 minutah se odločimo, da bomo lačni in se odpeljemo proti naslednjemu bencinskemu postajališču. Po logiki, ker gre za veliko postajališče, ki ima tudi precej veliko restavracijo… pa ja bo tam tudi polnilna postaja… se pripeljemo in se tudi odpeljemo lačni. Ker postajališče sploh nima (na naše veliko začudenje) polnilnih postaj.

Približujemo se cestninski postaji na Lučkem in v navigaciji zagledam, da je nekje zraven na neki lokalni cesti 350kW polnilnica. To bi pa rad videl.. in če obstaja, bomo baterijo z maksimalno polnilno močjo našega Enyaqa imeli v 30 minutah na 80 % in s tem naslednjih 400 km. Zakaj pa ne. Ja, ne. Ker ko se peljemo proti destinaciji… nam je že zadnjih 500 m čudno, na koncu pa nas navigacija dobesedno ustavi na makadamski cesti ob Savi.

Baterija 23%. OK. Nadaljujemo pot proti Sveti Nedelji, ki je zadnje večje mesto pred slovensko-hrvaško mejo. V soboto popoldan ne bo težav vseeno nekaj najti, ba da bi zraven človek lahko še kaj pojedel. Sendviči so namreč že zdavnaj pošli. Petrolova črpalka v Sveti Nedelji… en pljunek od Rimacove tovarne najhitrejšega serijskega električnega superšportnega avtomobila… pa ja bo imela polnilnico. In ima jo… 50kW. Ampak kje bomo pa jedli. Google Maps nam pravi 950 m stran je restavracija… Ah, ja, jaz pa po operaciji kolena… gremo v bližnjo trgovino nekaj kupit, da pojemo in se po 35 minutah odpeljemo naprej z dovolj napolnjeno baterijo, da pridemo do doma.

DA SE!

Skratka. Da se. Da se normalno živet in prevažati z avtomobilom na električni pogon. Kot pravim, dajmo se začet pogovarjat predvsem o še enem pogonu, ki je na voljno v avtomobilih, ko se odločamo za nakup in nakup seveda potem izvedemo na osnovi potreb, ki jih imamo v življenju, tako privatnem, kot službenem. Pretirano »nagibanje« in zagovarjanje enega pogona v primerjavi z drugimi, ko vse skupaj že meji na prepričevanje, kako je nekaj super in kako nekaj ni, je milo rečeno polariziranje družbe, ki je pa že itak preveč razdeljena glede na druge politična prepričanja in družbene razmere. In vztrajanje na »ZERO EMISSION« prepričanju je malce napačno. Že res, da vozila na električni pogon nimajo emisij v ozračje… vendar… bodimo odkriti, ko bo zadnji vijak in zadnji kabel v avtomobilu proizveden na »ZERO EMISSION« način…potem bomo imeli dovoljenje, da to tudi tako poimenujemo. In vztrajanje, da je to edina rešitev za naš planet, je napačna. Odlično je, da imamo še en pogon na voljo. Še boljše pa bi bilo, če bi k temu tudi tako pristopali. In tako tudi razmišljali. Prednosti je kar nekaj. Je pa dejstvo, da nekdo, ki živi v bloku ali večstanovanjskih objektih, malce težje izkoristi prednost električnega avtomobila, ker mora iskati javne polnilnice, ki pa v tem trenutku velikokrat niso postavljene na parkiriščih teh naselij.

Strošek je nizek. Strošek vožnje. Za skoraj 1.200 km vožnje je bil strošek polnjenja 50 €. Je pa res, da smo na končni destinaciji na dopustu tudi polnili enkrat zastonj, ker nam je tam to bilo tudi omogočeno. Če bi pa avto polnili tudi doma na domačih polnilnicah in v kombinaciji s fotovoltaiko na strehah, pa je izračun smotrnosti uporabe takšnega avtomobila že krepko na strani električnega pogona. Strokovnjaki za uporabo in porabo električne energije bodo to znali izračunati in prikazati.

Vožnja je lahko celo varnejša, saj je npr. tudi element vožnje, kot je prehitevanje varnejši, ker smo lahko hitro »ven in noter«, saj 545 Nm Enyaqovega navora to tudi omogoča. Je pa res, da zgodbe postanejo bolj zanimive, ko zaradi regenerativnega zaviranja in vožnje z vklopljenim prilagodljivim tempomatom, lahko izgubimo občutek »dobrega« in hitrega ustavljanja, ko bo to potrebno. Človek je namreč leno bitje in zelo hitro se prepusti udobju. Ko je potrebno odreagirati.. pa je zavorni pedal kar naenkrat »čuden«. O tem pa kdaj na kakšnem tečaju varne vožnje …

Ampak, za vse lačne in žejne… a ne bi bilo dobro, da imaš seznam polnilnic in zraven napisano, kaj, kje in kdaj lahko poješ v bližini? A da je? Je, ja.. samo »guglat« potem, ko si že vklopil polnilec ali pa vedno imeti zraven še kopilota, ki vse to naštudira… v današnjem času, ko se banke podatkov zelo hitro da povezati v eno aplikacijo…. Ne pa imeti »petnajststotriinosemdeset« aplikacij… Saj vem… enkrat bo tudi to. Poglejte, kje smo bili 15-20 let nazaj, kje smo pa danes. Danes že hodijo z 3D očali okrog po svetu. No tukaj se pa še ne bom tako kmalu spremenil. Upam.