Sezona lova na premium je odprta
V boju za kupce prestižnih limuzin se bolj ‘ljudski’ proizvajalci stvari lotevajo na različne načine. Nekateri želijo narediti vtis z ekstravagantno obliko, drugi s tehnološkimi novotarijami, Kia pa spada v skupino proizvajalcev, ki so ubrali bolj varno, a zelo smiselno pot. Optima četrte generacije je namreč avtomobil, ki želi navdušiti brez posebnih trikov, s solidno kakovostjo in bogato opremo, ki skupaj tvorita zelo dobro razmerje med plačanim in dobljenim.
Zgornje besede se deloma potrdijo že na prvi pogled, saj je oblika 485 centimetrov dolge optime, z izjemo impozantne maske, elegantno preprosta. Klasična limuzinska zasnova pomeni, da se streha zadaj ne spusti prehitro in s tem okrni prostor za glave potnikov in da se prtljažnik odpira brez zadnjega stekla, kar nekoliko zmanjša njegovo uporabnost. Prav tako preprosta in funkcionalna je notranjost, v kateri so dali prednost predvsem dobri ergonomiji in temeljiti končni obdelavi. Reže med
sestavnimi deli armature so izjemno majhne, uporabljeni materiali pa dovolj prijetni na otip. Najvišja stopnja opreme testnega avtomobila vsebuje še v usnje odete in ogrevane sedeže, poleg tega pa sprednja ponujata še funkcijo hlajenja. Ogrevan je tudi volanski obroč.
Pri Kii so se očitno odločili, da bi radi najprej obvladali klasiko. Recept, ki ga VW uspešno trži že desetletja.
Radodarno odmerjena medosna razdalja (2,8 metra) pomeni, da prostorsko razkošje ni le na sprednjih sedežih, ampak tudi na zadnji klopi. Prostora za noge in nad glavami je tam zares veliko, le potnik na sredini se lahko pritožuje. Prav tako je več kot dovolj prostora v prtljažniku, ki meri 510 litrov. Glede na to, da ga najbolj omejuje nizka odprtina, bi bili dodatni litri nesmiselni, saj so predmeti povsem na koncu ‘luknje’ že tako težko dosegljivi. Tu bi dodali, da so pri Kii ubrali nekaj
bližnjic, ki niso prav nič premium. Vodila prtljažnih vrat se precej zažirajo v prostor, vzvoda za podiranje naslona zadnje klopi sta nerodno nameščena na zgornji rob (drugje imajo temu namenjene lepo oblikovane gumbe ali vzvode na straneh prtljažnika), za piko na i pa lahko, v slogu iz časov stoenk, v prtljažniku vidimo spodnji del zvočnikov, vgrajenih v zadnjo polico.
Prijetno presenečenje je prav gotovo pogonski sklop, ki sicer na papirju morda ni dovolj za tako velik avtomobil, a se je na testu izkazal za povsem spodobnega. Gre za starega znanca s prostornino 1,7 litra, ki so ga z dodelavami nekoliko utišali in izboljšali odzivnost, zmore pa 104 kW (141 KM). V kombinaciji z zelo dobrim 7-stopenjskim dvosklopčnim menjalnikom je povsem dovolj zmogljiv za 1,6 tone avtomobila in mu zlepa ne zmanjka sape, maščuje se le pri porabi goriva, ki je na našem
preizkusu v povprečju znašala 8,2 litra. Žal večjega turbodizla ni v ponudbi, na voljo sta le še dvolitrski bencinar (po naročilu) in hibrid.
Spogleduje se s premijskimi limuzinami, za kupce pa se bori z renaultom talismanom, škodo superb in podobnimi.
Pravo nasprotje omejeni motorni ponudbi je nabor opreme, natančneje aktivnih voznikovih pomagal. Mednje sodijo pomoč pri ohranjanju voznega pasu, sistem za preprečevanje naleta s samodejnim zaviranjem v sili in pomoč pri parkiranju. Potem je tu še 360-stopinjska kamera, ki sliko prikazuje na 20-centimetrskem barvnem zaslonu na dotik, in še kup druge opreme. Vse pa postane najbolj zanimivo, ko pogledamo na cenik, saj optima z vrha ponudbe stane 38 tisočakov. Koliko igrač za ta denar dobite pri
uglednih nemških znamkah, ni treba posebej poudarjati. Na koncu je odločitev odvisna le od tega, koliko vam pomenijo tisti detajli, ki jih uveljavljene premium znamke še vedno precej bolje obvladajo, in koliko njihove značke na pokrovu motorja.