Klasika je še vedno prava izbira

V poplavi električnih avtomobilov, pa tudi velikih križancev s priključnim kablom in majhnim trivaljnim bencinskim motorjem, je takle, malodane luksuzni SUV z zmogljivim dizlom v nosu eden izmed tistih avtomobilov, pri katerem ni treba sklepati kompromisov. Ne glede na prostor, zmogljivost ali uporabnost, pa tudi na razmerje med bogato opremo in ceno, je, če celoten paket primerjamo z današnjimi cenami avtomobilov, solidno.

Tokrat smo za pot v Dalmacijo izbrali kio sorento – pravzaprav je šlo za poletni družinski oddih, kar seveda pomeni precej več prtljage, kot je s seboj vzamemo na enodnevni izlet. Testni avtomobil je bil sicer opremljen s sedmimi sedeži; na dodatna dva se za krajšo pot sicer lahko stlačita dva odrasla, a do morja verjetno ne bi zdržala, medtem ko bi se dva otroka tam počutila povsem prijetno. Tudi zaradi ločene klimatske naprave in dodatnih USB-vtičnic zanju, je pa res, da v tem primeru s
prtljago nimate kam – 187 litrov, kolikor ostane v takšnem primeru, je komaj dovolj za šest ali sedem brisač in rezervnih kopalk, medtem ko sorento ob petih sedežih (odvisno od njihovega vzdolžnega položaja in naklona naslonjala) pogoltne med 616 in kar 821 litri. Boljša polovica mora pri pakiranju resnično pretiravati, da se ji boste drznili ugovarjati glede tiste dodatne torbe …

Zaradi prostorne notranjosti tudi na družinskem dopustu ni treba sklepati kompromisov.

Jutranji odhod tako mine brez nepotrebnega stresa in že takoj na začetku sorento navduši s foteljasto udobnimi ter izdatno nastavljivimi sedeži, v najbogatejšem paketu opreme odetimi v prešito usnje in ergonomsko ugodnim položajem za volanom. Štirivaljni turbodizel prostornine 2,2 je uglajen sopotnik, dobro zvočno zatesnjen in tudi pri priganjanju v višje vrtljaje (ki pa zaradi bogatega navora okoli dveh tisočakov niti ni prav smiselno) prav nič pretirano glasen, ves čas pa tudi zelo dobro
sodeluje s samodejnim menjalnikom z osmimi stopnjami prenosa in pogonom na vsa štiri kolesa. Ta sicer ni obvezen; tako motoriziran in opremljen sorento je na voljo tudi s pogonom zgolj na sprednji kolesni par, a zaradi same nravi, pa tudi velikosti vozila mu zelo lepo pristoji in na podlagi s slabšim oprijemom (kakšen makadam na poti do kampa ali plaže, na primer), opazno izboljša zmogljivosti. Če nameravate vleči prikolico (do 2,5 tone lahko tehta), pa je tako rekoč nujen.

2.500 kilogramov lahko vleče kia sorento z 2,2-litskim turbodizelskim motorjem in štirikolesnim pogonom.

No, prvi postanek opravimo prej kot po 800 kilometrih, za kolikor približno zadošča polna posoda goriva, zlasti v poletni gneči na bencinskih servisih pa še kako cenim klasično obliko pogona. Vrsta je na vseh osmih polnilnih mestih, trije ali štirje avtomobili so pred mano, potniki v trgovini nakupujejo še vse mogoče in zato gre malo počasneje, a po kakšnih 20 minutah napolnim tudi sam, še »kava in WC« in pripravljeni smo za naslednjih 800 km. Ko zapuščamo črpalko, se za hip spogledava z
nekim Nemcem, ki s svojim sto tisoč in več evrov vrednim električnim križancem čaka pred polnilno postajo. Bolj na koncu parkirišča, tam pri smetnjakih, brez kakršnekoli zaščite pred žgočim soncem. Prav zasmilil se mi je, revež, tretji v vrsti in če sem prav videl, je bila na voljo le ena polnilnica z močjo 50 kW …

616 do 821 litrov, odvisno od položaja sedežev v drugi vrsti, meri prtljažni prostor ob v dno zloženih sedežih tretje vrste.

Letošnje poletje je bilo pasje vroče, a tudi ko je bilo sonce v zenitu, nas je sorento (za nameček še črn) navdušil z resnično zmogljivo klimatsko napravo, učinkovitim hlajenjem sedežev (ne, ogrevanja tokrat nismo preizkušali) in s tem povezanim temperaturnim udobjem, kar je skupaj z že omenjenimi udobnimi sedeži eden izmed temeljev za dolge in resnično neutrujajoče vožnje. Svoje prispeva tudi udobno podvozje z učinkovitim blaženjem udarcev s ceste in zanesljivo lego tudi pri višjih
hitrostih, z vrtljivim gumbom med sedežema pa je poleg udobnega moč izbrati še šest drugih voznih režimov – od varčnega do športnega ter posebnih programov za vožnjo po različnih podlagah. No, kakšne posebne športnosti sorento že zaradi same zasnove ne mara, vseeno pa se v ovinkih ne nagiba pretirano in tudi pri malce odločnejšem vozniku vseskozi ostaja zanesljiv in varen sopotnik. Na krovu je za povrh še kopica varnostnih in drugih sistemov – tisti, ki smo jih preizkusili, pomoč pri
parkiranju, denimo, delujejo dobro, nekaterih (k sreči) pač nismo potrebovali. No, posebej je treba omeniti sistem za nadzor mrtvega kota, ki ob vklopu smernika znotraj digitalnih merilnikov ustreznega (levega ali desnega) zamenja slika dogajanja ob vozilu in tik za njim, kar se je ob gostem prometu na avtocesti, pa tudi kasneje v mestu, izkazalo kot zelo uporabno. Malo manj prepričljivo je upravljanje radia in nekaterih drugih funkcij znotraj osrednjega zaslona, saj so digitalne ikone
shranjenih postaj, pa tudi druge, precej majhne in zato za izbiro želene med vožnjo zahtevajo (pre)več pozornosti, po drugi strani pa smo bili toliko bolj navdušeni nad klasičnimi gumbi in stikali klimatske naprave.

Uvodoma smo zapisali, da gre za soliden celosten paket tudi s cenovnega vidika. Slabih 69 tisočakov (oziroma 800 manj za petsedežno različico) sicer ni malo denarja, a Kiini trgovci nudijo občuten reden popust; tri tisoč evrov, če se odločite za njihovo financiranje (pred sklenitvijo vsekakor natančno preberite pogoje) in še dodatnih 5.400 evrov pri nakupu z gotovino, kar na koncu pomeni ceno pod 60 tisočaki.