Dizel, zakaj že?!

Novega ceeda smo preizkusili še enkrat – tokrat s trenutno najzmogljivejšim motorjem v ponudbi, prisilno polnjenim 1,4-litrskim štirivaljnikom. Ta nas je zelo prijetno presenetil in izpolnil oziroma celo presegel naša pričakovanja. Preberite, zakaj.

O moči ni dvoma. Ta obljublja več kot dovolj, a obetajoči podatki na papirju utegnejo v praksi pustiti bolj medel vtis. Pri ceedu ni tako. Vseh 140 konj (103 kW) je namreč zelo živahnih in hitro odzivnih ob pritisku na stopalko za plin, vse skupaj zaokrožuje še radodarna krivulja navora z ravnim vrhom v tistem najbolj uporabnem območju in s tem povezano prožnostjo. Takrat je umirjeno tih; v višjih vrtljajih, pri dinamični vožnji in menjavanju prestave v pravem trenutku pa z rahlim, komaj
slišnim pokom iz izpušne cevi tudi športno poreden. Za povrh je presenetljivo zmeren pri porabi, ki je skoraj primerljiva z dizelskim motorjem.

Ob ne ravno lahki desni nogi je testno povprečje znašalo sedem litrov oziroma le pol litra več kot »Gašperjev« dizel (test v AF232).

Ne brani se niti bolj dinamičnega vložka, čeprav je predvsem udoben avtomobil z učinkovitim pobiranjem udarcev s ceste. Lega na cesti je zelo zanesljiva in suverena tudi v kritičnih situacijah, še najmanj prepričljiv je šeststopenjski ročni menjalnik, čigar ročica ni ravno vzor natančnosti.

S prostorskega vidika – tako v kabini kot prtljažniku – ne pušča odprtih želja, enako velja za dober položaj za volanom, funkcionalno armaturno ploščo (prava kombinacija klasičnih stikal in na dotik občutljivega zaslona) in solidno kakovost. Tudi oprema LX edition nudi vse, kar potrebujete – z eno izjemo. Manjkajo zadnja parkirna tipala, saj je vzvratna kamera že pri rahlo slabši vidljivosti (mrak in rahel dež ali megla) popolnoma neuporabna. 200 evrov doplačila zanje toplo priporočamo.

Ob vseh upoštevanih popustih takšen ceed stane 18 tisočakov (»jurja« manj kot dizelski), prek Kijinega financiranja pa še 1.500 evrov manj.