Pogovor z Leo, vodjo bara Virida

Tokrat z vami delimo pogovor z našo sodelavko Leo, gostinko, ki svoje življenje živi z neustavljivo ljubeznijo in strastjo. Svoje korenine je razširila vse od sončne Primorske do slikovite Dolenjske. V intervjuju Lea razkriva svojo zanimivo pot: od prvih korakov v gostinstvu pri komaj šestnajstih letih, prek neustrašnega podviga vodenja lastne picerije, do njenega trenutnega položaja kot vodje lokala Virida bar v avtohiši Pan Jan.

Lea, si simpatična primorka, povej nekaj o sebi.
Kako naj začnem? Sem Lea, gostinka že od svojega šestnajstega leta. Prihajam iz male vasice na Primorskem. Pot na Dolenjsko je bila čisto nepričakovana in nenačrtovana. Tu je bila usodna ljubezen, katera traja še danes.

Si vodja lokala Virida bar v avtohiši Pan Jan, kaj te je privedlo k nam? Kako se je vse skupaj začelo?
Ko sem se priselila v Žužemberk, sem potrebovala novo službo. Seveda sem vedela da bo to v smeri gostinstva, saj sem v tem domača in v tem uživam. Začela sem kot študentka pri šetstnajstih, nadaljevala v raznih lokalih, restavracijah, hotelih. Pri sedemindvajsetih letih sem se opogumila in tako vzela svojo picerijo v najem, kjer sem delala z desetimi zaposlenimi. Pot me je vodila naprej, nabrala sem si dovolj izkušenj in tako svojo pot nadaljevala v podjetju Pan Jan kot vodja lokala Virida bar. Tu sem se takoj videla, saj sem rada vodja, imam vse pod kontrolo in rada dobro in kvalitetno delam, sploh če imam nad sabo ljudi kateri spoštujejo tvoje delo in ti zaupajo. Oglas za zaposlitev sem takrat slučajno našla na Facebooku. Seveda sem takoj izkoristila priložnost, saj mi je od vsega bilo najbolj všeč to, da smo vikende in praznike prosti, česar pa gostinci sicer nismo vajeni.

Kako si se kot Primorka prilagodila novemu okolju, dolenjski? Kakšne razlike predvsem opažaš med primorsko in dolenjsko?
Bom dala primere. »Ja ti punca pa nisi dolenjka, kajne?« ali »ja kaj pa počneš na drugem koncu Slovenije?« in »Ja slišimo po naglasu, da je nekaj drugačnega«… To so vprašanja in stavki, s katerimi se srečujem še danes. Na Dolenjskem sem sedaj eno leto in pol. Razlike, hja…Veliko jih je. Jaz sem nekatere Dolenjce navadila na vino malvazijo, oni pa mene na cviček (smeh). Vreme je drugačno. Na primorskem sicer imamo sneg, ampak le za vzorec in traja zelo kratek čas. Vse je posebno, tudi reka Krka, ki je čudovita in tu čas teče drugače.

Kakšni so tvoji osebni interesi? Kako preživljaš svoj prosti čas?
Ker rada delam z ljudmi, sem tudi, ko nisem v službi, v stiku z njimi. Rada ustvarjam, se izobražujem, se učim vedno novih stvari in tako sem prišla do tega, da sem svojo strast našla v kozmetičnih vodah, v manikuri. Ni lepšega občutka ko vidiš zadovoljno in nasmejano stranko, kako vesela in urejena odide in se tudi vedno rada vrača. V načrtu imam dokončati še eno izobraževanje, na katerega se pripravljam že dlje časa . Moja želja je postati poklicna maserka in s tem razširiti moje znanje. To bo večji projekt, ki je v načrtu za prihodnost.

Seveda pa najdem čas tudi zase. Uživam v sprehodih v naravi, skupaj s fantom imava dva mala nagajiva kužka, katera zahtevata svoj čas in crkljanje. Ob večerih rada pogledam kakšno dobro serijo ali pa preberem dobro knjigo, rada tudi potujem in odkrivam svet. 

Kako pa usklajuješ delo natakarice in svoje popoldansko delo? Kakšni so izzivi in kako jih premaguješ?
Usklajevanje službe in mojega hobija ni nikoli predstavljalo težav. Kot vodja lokala sama poskrbim za urnike in menjave, ko je to potrebno. Moram pohvaliti svojo ekipo, sodelavko in vse študentke, katere so pridne in vredne zaupanja. Zaradi tega se da vse. 

Če se ozreš po svojih sodelavcih – katere dobre lastnosti občuduješ pri njih? Pri kom?
Brez sodelavcev nebi bilo tako lepo, kot je. Skupaj ustvarjamo dušo bara in podjetja Pan Jan, kot celotno firmo. Rada bi izpostavila Ksenijo, s katero smo začele približno ob istem času. Skupaj v dobrem in slabem, ena drugi si pomagamo, ona je naša zlata rezerva. Tudi brez moje Meti ne bi bilo nič, saj sva skupaj team, kateri pelje lokal. Bistvena je medsebojna pomoč, zaupanje, smeh, pošten odnos. Tudi ostali sodelavci so nepogrešljiv del tima, prodajalci, sodelavci iz tehničnih pregledov, fantje iz delavnice oziroma servisa… nikoli nas ne pustijo na cedilu. Vedno priskočijo na pomoč, ko jih potrebujemo.

Imam pa še eno posebno osebo, njej rečem skriti adut, brez katere sploh ne bi obstala na dolenjskem. Ona se bo že našla v tem zapisu.

Kako sama gledaš na svoje delo v podjetju Pan-Jan? 
Moje delo v podjetju zelo cenim, ker oni cenijo moje delo in izkušnje. Iz meseca v mesec rastem, za kar sem hvaležna direktorici Aniti, katera me zna usmerjat in vodit v pravo smer. Z veseljem pridem v službo in z veseljem grem domov.

Kaj te osebno navdihuje? Lahko z nami deliš dober citat?
Moja vodila: Če ne poskusiš, ne veš. Vse se zgodi z razlogom. Z nasmehom je svet lepši.