Pogovor z Damijanom, stranko avtohiše Pan Jan in inštruktorjem varne vožnje na Vranskem

»Zavedati se je potrebno, da na cesti nismo sami. Predvidevanje pa je mati vseh modrosti. Ego pa pustimo doma. Zanj ni prostora na cesti. Ko stoji Ego nasproti Fiziki… vedno zmaga Fizika.« je eden od odgovorov v intervjuju naše zveste stranke Damijana, inštruktorja varne vožnje, samostojnega podjetnika v mizarstvu in upamo si reči, da tudi našega sodelavca. V intervjuju predstavljamo njegove začetke v avtohiši Pan Jan,  poglede na avtomobile, vožnjo in varnost na cesti.

Damijan, tvoja zvestoba pri avtohiši Pan Jan traja že kar nekaj let. Kako bi opisal svojo celovito izkušnjo z avtohišo Pan Jan?
Z eno besedo odlično. Zgodba s podjetjem Pan Jan sega v leto 2011, ko je oče kupil svojo KIO VENGO, ki jo mimogrede vozi še danes in je zadovoljen z njo. Žal takšna oblika ni več prisotna na naših trgih, je pa zanj bila zanimiva predvsem s stališča prostornosti in praktičnosti. In tako te tak trgovec, če je seveda v svojih dejanjih kvaliteten, spremlja. In ko se je ob vsem pompu in reklami začelo v Evropi govoriti o Kodiaqu, ki mi je pa ob takratnih testiranjih avtomobilov, »padel v oko«, sem zaradi vsakodnevnih voženj mimo podjetja Pan Jan, logično, leta 2017 zavil do vašega podjetja in se takrat dogovoril za testno vožnjo s Kodiaqom, edinim testnim takrat v Sloveniji. Tako se je ta izkušnja potem še stopnjevala, saj smo se v družini odločili za nakup takšnega avtomobila. Zaradi situacije, ki se je takrat pojavila na trgu, ko preprosto zaradi povpraševanja po tem avtomobilu, tovarna na Češkem ni morala zagotavljati »normalnih« dobavnih rokov, me je takrat še dodatno sezula ponudba podjetja. Podjetje Pan Jan je namreč takrat ponudilo v uporabo Škodo Superb za obdobje pol leta z nekim skromnim nadomestilom, zato, da sem si lahko zagotavljal mobilnost. In tukaj so me »dobili«. Zato še danes brez obotavljanja kličem fante, ko je potrebno pripeljati avto na redni servis in sploh ne razmišljam, da bi iskal storitve drugje, pa me je po celi Sloveniji dovolj.

Tvoja kariera je res zanimiva mešanica. Si samostojni podjetnik v mizarstvu, med drugim si tudi inštruktor varne vožnje v Centru varne vožnje AMZS na Vranskem. Kako si se pridružil ekipi AMZS in kaj je bil glavni razlog, da si se odločil pridružiti ekipi?
Glede na to, da sem »doma« v tehnični stroki, so me vedno zanimale tehnične stvari in avtomobili so kompleksen skupek takšnih tehničnih zadev. V preteklosti sem zaradi lastne vedoželjnosti testiral avtomobile različnih znamk. Predvsem zato, ker so me zadeve zanimale iz tehničnega stališča in iz stališča, kakšna je vozniška izkušnja danes v primerjavi s preteklostjo. Ob tem hobiju se je ravno v nekem »pravem času pojavila tudi potreba po dodatnih inštruktorjih za varno vožnjo na Centru varne vožnje na Vranskem. Skratka, poklopilo se je. In ker si po 25 letih v lesarski stroki zaželiš, da je tudi kakšen dan namenjen nečemu drugemu, sem zagrabil za priložnost. Opravil vse licence, ki so bile potrebne in sem danes tam, kjer sem. Trudim se namreč na tečajih varne vožnje predstaviti,  kje je glavni krivec, ko gre kaj narobe na cesti in da je fizika tista, ki se je ne da okrog prinesti.

 

Posledično je tvoja vloga inštruktorja varne vožnje prispevala k temu, da v zadnjih letih veliko sodeluješ z avtohišo Pan Jan, kot so posebni dogodki, ki jih organizirate na Vranskem ali pa pomagaš pri snemanju za marketinško vsebino. Kako se je začelo to sodelovanje z avtohišo Pan Jan in zakaj? Kako lahko ta vsebina vpliva na neko stranko ali pa  nakupno vedenje?
V svojem podjetju sem »deklica za vse«, kar pomeni, da produkt, ki nastane v proizvodnji, ga je potrebno prej predstaviti in seveda na koncu prodati. Kaj hočem povedati? Da brez komercialne žilice enostavno ne gre. Vsaj pri meni ne. Kadar govorimo o varnosti med vožnjo, se zavedam, da je to potrebno predstaviti širši množici. In kaj je boljše, kot da to predstaviš nekomu, ki ima s kupci avtomobilov veliko stika. Trgovci, zastopniki so pravi naslov.

Zakaj se nekdo odloči za nakup novega avtomobila? Verjetno zato, ker ima novi več kot ima stari. In ta več je velikokrat danes povezan tudi z varnostjo, asistenčnimi sistemi in boljšimi zmogljivostmi, sposobnostmi avtomobila. Fizika pa še vedno ostaja ista. In še vedno, ko nekoga odnese iz ovinka, je bil enostavno za tisto situacijo prehiter. Kar pomeni, da je razlog hitrost. Torej? Ko združimo avtomobile, ki so čedalje bolj varni, boljši in seveda modernejši, razlog za težave v ovinku je pa še vedno hitrost, je potrebno to dvoje združiti in to najlažje preizkusi nekdo v varnem okolju poligona. Ekipa podjetja Pan Jan so se zavedali koristnosti takšnega pristopa in z organizacijo prvega team buildinga na Vranskem, so ta pristop tudi preizkusili. V nadaljevanju pa smo nekateri malce trmarili v tej zgodbi in se zato danes velikokrat srečamo na Vranskem ob različnih dogodkih ali pa snemanjih. Če sem vas uspel prepričati v koristnost snemanja vsebin na Vranskem, v varnem okolju, kjer lahko na varen način prikažemo, kako gre lahko nekaj narobe in si zaradi tega ne želimo, da se to zgodi na cesti, pa lahko mirne duše rečem, da smo vsi skupaj potem naredili nekaj pri ozaveščanju. Naši tečajniki odhajajo s tečajev varne vožnje vedno, vsaj v miselnosti, malce spremenjeni. Namreč, da na cesti ni vse tako samo-po-sebi umevno. Če bomo pa še uspeli stranke prepričati, da lahko brez težav pridejo preizkusit svoj novi avto v varno okolje, bomo pa naredili še en korak naprej.

Kot inštruktor varne vožnje si zagotovo doživel marsikaj. Kateri trenutek se ti je najbolj vtisnil v spomin in zakaj? Kaj te najbolj moti pri voznikih?
Trenutkov je veliko. Oziroma, kar se mi vtisne v spomin, so predvsem začudenja tečajnikov, ko preizkusijo nekaj in potem vidijo, da le ni tako enostavno, ko se zgodi nekaj, kar je nepričakovano, nepredvideno. Hočeš pa preživeti. Saj vemo, nesreče se dogajajo in se bodo tudi v bodoče. Nočemo pa biti zraven. In vse je potrebo narediti, da do teh situacij ne prihaja. Zmoti me predvsem tisto, ko se ljudje ne zavedajo, da s svojim ravnanjem lahko spravijo v težave sebe in druge. Moti me telefon v rokah voznikov pri 130 km/h in nezavedanje, kaj to pomeni zaradi reakcijskega časa, ki je potreben, predno začne voznik z manevrom reševanja. Uporaba telefona med vožnjo kot razlog za nesrečo ima zelo visok odstotek. In to je zaskrbljujoče. Pa še vedno vidiš kdaj voznika, ki vozi in gleda v telefon. So še drugi motilci, ki tudi niso zanemarljivi, vendar o teh raje predebatiramo na samih tečajih, ko se sami udeleženci opredelijo do njih in sami razmišljajo o eventuelnih razlogih.

Kako tvoje znanje in izkušnje kot inštruktorja varne vožnje vplivajo na tvoj pogled na avtomobile in vožnjo na splošno?
Tista naučena: Avtomobili so sredstvo za prehajanje iz točke A do točke B… ali tako nekako… In 5. stopnja avtonomne vožnje – ko bomo v avtomobilih delali na notebooke, brali knjige, če jih sploh še kdo bo in pili kavo…. Je še zeeeeelooooo daleč. Do takrat imamo svoje roke na volanu in smo odgovorni za svoja dejanja. Avtomobili nam omogočajo že bolj varno vožnjo. vendar se moramo zavedati enega preprostega dejstva. Danes je zaradi bolj varnih avtomobilov število mrtvih padlo in to zelo. Pozabljamo pa vedno na dejstvo, da je zaradi taiste varnosti, število poškodovanih narastlo. Tudi sam nisem brez napak. Tudi sam naredim kdaj kakšno. Kdaj se tudi preveč približam in sem na prekratki varnostni razdalji. Pomembno je, da se tega zavedamo in odnehamo v tistem trenutku, ko je to možno. In da ne vztrajamo v takšni situaciji. In to je mogoče tista razlika da kot nekdo, ki se ukvarja z varno vožnjo, prej odneha, da se v kritično situacijo ne pripelje nezavedno ali pa zavedno. Ker ko si enkrat preblizu in se zadeve začnejo komplicirati, je enostavno prepozno.

Kako ocenjuješ razvoj varnostnih oziroma asistenčnih sistemov v avtomobilih v zadnjih letih? Ali meniš, da so sodobni asistenčni sistemi v vozilih dovolj učinkoviti pri izboljšanju varnosti vožnje?
So in niso. To so asistenčni sistemi. Kar pomeni, da jih je potrebno vzeti kot takšne. Velikokrat ljudje izklapljajo določene sisteme, ker mislijo, da so boljši v reakcijah. Pa so res? Zato vabimo voznice in voznike na naš poligon. Da preizkusijo svoje reakcije, ko ima avtomobil vklopljen ali izklopljen sistem. Ko zaviraš namreč z okvarjenim ABS sistemom pri 100 km/h na »zaflikani«, spolzki cesti, ker se hočeš izognit srni, ki je pritekla sredi noči na cesto, boš končal v jarku. Zakaj? Ker se ti ni zdelo vredno zapeljati svoj avtomobil na servis, da bi ABS popravili? Marsikdo bo rekel, da to ne drži. Ampak, ko pa takšnega povabiš na poligon, da sam preizkusi to svojo tezo, svoje znanje, pa tega noče storiti. Nobenega ne prepričujemo in nobenega ne učimo. Samo v varnem okolju jim dajemo možnost, da sami preizkusijo in o tem potem malce podebatiramo.

Kako bi opisal svoj pristop do učenja oziroma poučevanja varne vožnje? Kaj te loči od drugih inštruktorjev?
Kot rečeno. Ne učim. Načeloma nobeden izmed nas ne uči. Vsi hočemo, da udeleženci tečajev svoje znanje potestirajo in sami preizkusijo različne variante. Sam sem, v tem trenutku, tudi nosilec programov za SUV-je in offroad. Tukaj je še posebej pomembno, da udeleženci preizkusijo lastnosti in sposobnosti svojih avtomobilov. Zato jih še posebej spodbujam k temu, da naj jih ne bo strah pritisniti na določen gumb, da potem vidijo, kaj stoji za tem gumbom in kaj se zgodi, če je »na off«. Smo pa vsi inštruktorji le ljudje in ne roboti. Zato boste pri vsakem našli neke njegove osebne lastnosti, posebnosti in upam si reči, da se prav pri vsakemu imate, na svoj način, fajn in se naučite nekaj novega, četudi ste na enakem tečaju. Saj je tudi pizza dobra, pa vendar v vsaki pizzeriji drugačna.

Poleg tvoje strasti do lesa in avtomobilov, sem zasledila da si tudi ljubitelj potovanj. Imaš kakšno posebno anekdoto iz potovanj?
Zadnje čase so ta potovanja avtodomarska. In kamorkoli človek pride, vedno vidi, občuti ali preizkusi kaj novega. Sem pa tudi videl precej sveta. Avtomobilska anekdota, če povežem vse moje strasti je bila pa še posebej posrečena na Kitajskem, ko sem nekje na severu Kitajske, lokalnemu šoferju v njegovi Škodi Octaviji 3. generacije, le uspel nekako po 60 km vožnje dopovedati, da je vroče v avtomobilu in da bi bil že skrajni čas, da ga ohladi. Voznik je pa potem vseskozi odpiral okna. V vsem tistem prahu na makadamski cesti, odpira okna!!! In to je bil za njega »air condition«. Bolj ko sem mu razlagal, da ima avto »air condition« narejen na drugačen način, bolj je odpiral okna. In v vsej svoji nemoči se v enem trenutku poženem z zadnje klopi, do sredinske konzole spredaj in pritisnem na gumbek, ki je označeval vklop ročne klime. Iz zračnikov začne pihat mrzel zrak. Voznik pa ves šokiran ni mogel dojeti, da je kaj takšnega mogoče. Naslednje jutro me je pa od smeha sezulo. Ob 4:00 zjutraj se taisti voznik pripelje v hotel, da naju, z ženo, odpelje na letališče in pri 6°C zunaj, ima vklopljeno klimo, se smeje in kaže, da klima deluje. Lokalna vodička pa nama prevaja, kako je hvaležen, ker sem mu pokazal, kaj ima njegov avtomobil in da bo zdaj to uporabljal. Upam, da ne več danes, po toliko letih, ker pri 6°C zunaj, ne rabiš imet vklopljene klime.

Obiskal si kar nekaj držav. In zagotovo si preizkusil že veliko avtomobilov, tudi v tujini. Kateri je bil tisti najbolj zanimiv in atraktiven avtomobil, ki si ga vozil?
Ob vprašanju, kako se mi zdi kakšen avto, vedno odgovorim na enak način in sicer »avto kot avto«. In tako nekako tudi delujejo zadeve pri meni. Nostalgik sem. Zato si želim, da bi kdaj v prihodnosti imel v svoji lasti »moj prvi avto«. Prvega namreč nikoli ne pozabiš, pravijo. In to je bila legendarna Katrca. Pa Dolenjka je. Takoj bi jo imel. Doma imam tudi oldtajmerja Tomos LAURO letnik 71, ki je celo starejša od mene. Upam, da mi jo uspe letos tudi registrirati. Moped na pedale. In to je to. Če bi pa bilo nebo meja… potem pa mi ne bi samo v spominu ostal, kot dober občutek v vožnji, ampak bi bil tudi doma parkiran Mustang V8.

Varnost na cesti je ključnega pomena. Kateri nasvet bi dal voznikom, ne glede na njihove izkušnje?
Zavedati se je potrebno, da na cesti nismo sami. Predvidevanje pa je mati vseh modrosti. Ego pa pustimo doma. Zanj ni prostora na cesti. Ko stoji Ego nasproti Fiziki… vedno zmaga Fizika.

Kateri je tisti »guilty pleasure« avto, ki bi si ga želel preizkusiti?
Rimacovo NEVERO, namreč. Pa novega KODIAQ-a čimpreje.

Ali bi izpostavil koga od zaposlenih v avtohiši Pan Jan in zakaj ravno to osebo?
Ne morem. Vsi so v redu. Od fantov sprejemnikov, ki so ustrežljivi in strokovni, do mehanikov, ki tudi rade volje razložijo, kaj se je zgodilo oz. kaj bi se lahko zgodilo na avtomobilu, če si slučajno z njimi v kontaktu. O prodajnikih vse dobro. Mi je pa v veliko veselje, da sem spoznal tudi vodstvo podjetja in da je to vodstvo podjetja naklonjeno inovacijam in novitetam. Podjetje Pan Jan v primeru sodelovanja s Centrom varne vožnje definitivno orje ledino, kar sem prepričan, lahko samo pripomore k še boljši prepoznavnosti. Kajti, če takšno podjetje da veliko na varnost v vožnji in prometu, potem tudi kupec dobi še nekaj več in ne samo avtomobil, s katerim se bo prevažal iz točke A do točke B. O poprodajnih aktivnostih pa tudi vse najboljše. Pa ne delam reklame.