Če jo primerjamo s VW polom, je Fabia pod črto nedvomno boljša izbira

Spominjam se časov prvih Fabij; jemali smo jih nekako z rezervo, in sicer kot cenejše derivate Volkswagna Pola. Z nižjo ceno smo opravičevali nekatere pomanjkljivosti na tem ali onem področju in običajno pod črto sklenili – da povem čisto preprosto – »je soliden avtomobil za nekaj manj denarja«. A v novi, peti generaciji je dokončno prerasla te stereotipe. To ni primerjava z drugimi predstavniki B-segmenta, a vseeno se fabia umešča prav mednje in s številnimi funkcionalnimi elementi ustreza
številnim kupcem.

Oblika je, jasno, stvar okusa posameznika, a s precej izrazito sprednjo masko, skladnimi linijami in zadkom z globoko v prtljažna vrata razpotegnjenimi lučmi (te so, mimogrede, zato izdelane iz dveh delov) deluje zelo všečno. Notranjost res ni najnovejši iphone, temveč ima klasične, analogne, lahko berljive merilnike (digitalni so na voljo opcijsko doplačilo) in, jasno, osrednji zaslon z vsemi sodobnosti namenjenimi funkcijami. Ampak, morda najpomembnejše, ima običajna vrtljiva stikala in mehanske gumbe za upravljanje klime (tudi za glasnost radia) namesto nadležnih drsnikov – premium zasnove, torej, kot vse bolj v en glas trdijo številni avtomobilski proizvajalci.

Izdelava in uporabljeni materiali (vključno z deloma mehkim oblazinjenjem armaturne plošče) so solidne kakovosti, vzdušje kot celota prijetno domače, položaj za volanom zaradi izdatnih nastavitev ergonomsko zelo učinkovit, preglednost pa ob velikih steklenih površinah in tankih stebričkih v vse smeri zelo dobra.

Močnejša, dobrih 400 evrov dražja različica motorja 1.0 TSI ima 25 »konj« več in menjalnik s šestimi stopnjami prenosa.

Z dolžno 4,1 metra sega v vrh razreda, temu primerna je tudi notranja prostornost, saj je v kabini dovolj prostora za štiri konkretne odrasle osebe, tako za njihove glave kot noge. Trije vštric zadaj gredo resda nekoliko težje, tudi zaradi grbe (z uporabnim predalom) na tleh, ki obenem povečuje že tako ali tako radodarno odmerjene predale za drobnarije – vključno z zajetnimi žepi v vratih, odlagalnim mestom pred prestavno ročico in ogromnim predalom pred sovoznikom. Pika na i so poleg zares
velikega prtljažnika, ki se brez sramu spogleduje s številko večjimi avtomobili, še številne drobne in uporabne malenkosti (glej okvir).

Testno Fabio je poganjal prisilno polnjen litrski bencinski motor s 70 kW (95 KM), ki nudi solidne pospeške in tekočo mestno ter primestno vožnjo. Varčnemu in zlasti v nižjih vrtljajih prijetno uglajenemu stroju streže petstopenjski ročni menjalnik, kar na avtocesti pomeni nekaj višje vrtljaje (motor je še vedno vse prej kot glasen), zato velja ob pogostejši tovrstni rabi razmisliti o močnejši različici motorja 1.0 TSI z 81 kW (110 KM) in menjalnikom s šestimi stopnjami prenosa. Ne, vse prej kot nujno, a tudi doplačilo zanj dobrih 400 evrov je v zelo razumnih okvirih.

Če jo primerjamo s hišnim bratrancem VW polom, je fabia pod črto nedvomno boljša izbira.

Kaj pa vožnja sicer? Udobna, z učinkovitim požiranjem udarcev s ceste in obenem zelo zanesljiva tudi pri malce izrazitejšem priganjanju, kjer bi si vseeno želeli za spoznanje bolj natančen volan in nekaj nagibanja. Bolj dinamični, a pri udobju malce manj dosledni izbiri sta, na primer, Seat Ibiza ali Ford Fiesta. Ne glede na to je Fabia odlično uravnotežen avtomobil za veliko večino voznikov – ne le, kar zadeva vožnjo, temveč tudi s kakovostnega in predvsem prostorskega ter cenovnega vidika.

Preprosto, a izjemno uporabno
Naj ne zveni kot marketinški podaljšek slogana »simply clever«; dejstvo je, da so drobne malenkosti Škode Fabie v praksi še kako uporabne. Izstopite, zunaj dežuje, v vratih vas čaka zložljiv dežnik. Prežvečen žvečilni gumi ali bananin olupek odložite v majhen smetnjak. Enostavno ga odstranite in vsebino stresete v večjo kanto. Svinčnik in kartica se pri Fabii ne izgubita med ostalimi drobnarijami; zanju sta tu preprosti, a izjemno uporabni držali. Manjše predmete v prtljažniku lahko varno zložite v posebej za to namenjen prilagodljiv prostorček. Strgalo za led z vetrobranskih stekel je vedno pri roki, saj je shranjeno na pokrovu rezervoarja za gorivo. In še bi lahko naštevali. Ja, res gre za malenkosti, ki so v vsakdanjem življenju še kako dobrodošle.