V družbi najboljših
Ko je sportage leta 1993 kot eden prvih predstavnikov svoje vrste pripeljal med kupce, je v hipu navdušil. Oblikovne prvine terenca in dobra cena sta poskrbela, da je hitro postal prodajni hit. Danes so zahteve na trgu z neprimerljivo bolj pestro ponudbo precej večje in pri Kii so prepričani, da je pravi odgovor nanje sportage četrte generacije.
Avtomobil je v dolžino zrasel za štiri centimetre, večino od tega pa je pridobil v medosju. Sprednji del nosi povsem novo podobo, ki se komaj še slogovno povezuje z ostalimi modeli te znamke. Za masko pravijo, da spominja na tigrov nos, a so za razliko od optime luči postavljene precej visoko. Glede videza lahko rečemo le to, da v živo izgleda zares dobro, medtem ko se na slikah sprednji del ne pokaže vedno v najboljši luči. Sodobno zaobljen zadek z visoko postavljenimi lučmi, ki so med seboj
povezane s tankim trakom, je prav tako nekaj posebnega.
Najbolje prodajan Kiin izdelek v Evropi je ubral tvegano potezo spogledovanja s prestižnimi predstavniki razreda. Bo taktika uspešna?
Dodatni centimetri se najbolj poznajo v notranjosti, kjer je prostora več v vseh smereh. Predvsem na zadnjih sedežih in pri prostoru za glave potnikov, ki so se v prejšnjem modelu nad utesnjenostjo občasno pritoževali. Prav nič ceneno, temveč presenetljivo prijetno in kakovostno je vse, česar se potnik lahko dotakne. Očitno so v obliko in izdelavo notranjosti vložili ogromno truda, konec koncev so z imitacijo šivov okrasili tudi vrhnji del armature, čeprav je ta izdelana iz mehke umetne mase.
Sicer pa ključni elementi za voznika niso futuristični, temveč precej klasično zasnovani. Merilnika sta analogna, 17,8-centimetrski barvni zaslon na dotik pa ni nadomestil čisto vseh gumbov na sredinski konzoli. Gumbi z najpogostejšimi ‘bližnjicami’ so še vedno zloženi na dosegu roke. Tudi omenjeni zaslon na dotik je vreden pohvale, predvsem na račun zelo dobre odzivnosti, ki bi je bili veseli pri marsikaterem nemškem in francoskem konkurenčnem proizvajalcu.
Čeprav so na prvi predstavitvi novega sportagea omenjali športno-dinamične vozne lastnosti, gre vseeno za visok avtomobil s temu primernim višjim težiščem in nekoliko mehkejšim vzmetenjem. Torej z njim polaganje ovinkov odpade, je pa vseeno vzorno vodljiv. Odzivnost električnega servo volana bi lahko bila malenkost hitrejša, a je ta v primerjavi z izdelki, ki smo jih bili pri tej znamki vajeni v preteklosti, zagotovo precej boljša.
Tokratni testni avtomobil je poganjal 1,7-litrski turbodizel s 85 kW (115 KM), ki je najšibkejši motor v ponudbi, a ne tudi najcenejši. Natanko 1.700 evrov manj je treba odšteti za osnovno bencinsko različico z močjo 97 kW (132 KM), je pa res, da je turbodizel za takšen avtomobil nekako bolj smiselna izbira. Motor lepo vleče v celotnem območju delovanja, saj je največji navor 280 Nm na voljo že pri 1250 vrtljajih. Na testu se je izkazal tudi z varčnostjo in povprečno porabil zmernih 7,5 litra
goriva na 100 kilometrov. Zagotovo bi zahteval nekaj decilitrov več, če bi bil opremljen s štirikolesnim pogonom, a ta pri tem motorju ni na voljo. Prav tako ni mogoče izbrati samodejnega menjalnika, še najbolj nenavadno pa je, da motor ni opremljen s sistemom za samodejno ugašanje in zagon ob postanku, kar je pri večini drugih proizvajalcev nekaj povsem samoumevnega. Po drugi strani pa so na voljo sistemi za pomoč vozniku (pomoč pri ohranjanju voznega pasu, samodejna zatemnitev snopa visokih
luči, prepoznavanje prometnih znakov, nadzor mrtvih kotov …), ki jih večinoma srečujemo v prestižnejših vozilih. Temu primerna je tudi cena, ki je pri testnem avtomobilu znašala več kot trideset tisočakov.
